Pred tednom dni sem obiskal retrospektivno razstavo slikarja in kiparja Vinka Tuška v Bežigrajski galeriji.
Srečanje z razstavljenimi deli izjemnega, žal že pokojnega umetnika, je bilo ponovno navdušujoče. Mnoga dela sem poznal že od prej, a barviti Ambient, instalacijo poslikanih kartonov iz leta 1985 (na fotografiji zgoraj), sem videl tokrat prvič!
Z Vinkom sem se srečal že v drugi polovici šestdesetih, saj je bil moj učitelj likovnega pouka na Osnovni šoli v Stražišču pri Kranju. Njegove ure so bile polne barv, ustvarjalnega veselja in igrive likovnosti. Kot slikar, pedagog in človek mi je bil pomemben vzor pri moji odločitvi za študij slikarstva. Dobro se še spominjam, kako naju je s sošolko Barbaro leta 1970 povabil s sabo v Moderno galerijo, kjer sva mu pomagala pospravit njegovo prostorsko instalacijo z naslovom Rdeče-modro-oblo ... Seveda sem ta naš umetniški izlet v Ljubljano doživel kot posebno priznanje; če se prav spomnim, je bil to moj prvi obisk Moderne galerije sploh!
fotografija z razstave v Bežigrajski galeriji:
na platnu v ozadju fotografija ambientalne postavitve Rdeče-modro-oblo (žal le čb fotografija)
na platnu v ozadju fotografija ambientalne postavitve Rdeče-modro-oblo (žal le čb fotografija)
Še nekaj spominov ...
Rad se spominjam ur likovnega pouka pri Vinku, saj je bilo ozračje polno ustvarjalnega veselja. Z velikim občutkom nas je usmerjal pri našem risanju in slikanju in to prepletal s pripovedovanjem o svojem ustvarjanju in obiskih razstav v tujini ter srečanjih z novo umetnostjo. Dobro se še spominjam njegovih misli o tem, kako mora vsaka doba ustvariti nekaj svojega, ne posnemati starih ampak izmisliti si nekaj prav posebnega, v skladu z duhom in tehnologijo časa ... Sam sem bil v svojih osnovnošolskih letih sicer fasciniran predvsem s pustolovsko in zgodovinsko literaturo ter z realizmom stripovske ilustracije, zato morda nisem najbolje šel v kontekst njegovega občudovanja in spodbujanja otroško naivne in spontane likovnosti. Mi je pa zato dajal kakšne posebne likovne naloge, ki so bile bliže mojim takratnim likovnim interesom. Se pa še dobro spomnim, s kakšnim navdušenjem sem se lotil neke likovne naloge - ustvariti je bilo treba pestro barvit poster za pop glasbeno skupino. To so bila pozna šestdeseta, čas Beatlov, Stonesov, Jimmya Hendrixa ... vrenja Flower Power ... Sam sem v tistem času sicer najraje ustvarjal s peresom in črnim tušem, a ob tej nalogi - z mislijo na glasbo, ki sem jo (smo jo) takrat z navdušenjem poslušal(i) - se mi je odprl svet barv. Še danes mi je pred očmi "psihadelično" barvita kompozicja valovito prepletenih mavrično poslikanih ploskev ...
osnovna šola Stražišče pri Kranju
fortografije iz knjige Arhitekt Danilo Fürst, Nataša Koselj, Založba: Celjska Mohorjeva družba, 2013
fortografije iz knjige Arhitekt Danilo Fürst, Nataša Koselj, Založba: Celjska Mohorjeva družba, 2013
Stavba moje Osnovne šole je iz arhitekturnega vidika nekaj posebnega. Gre za prvo res sodobno zasnovano osnovnošolsko stavbo v takratni domovini in je realizacija zmagovalnega projekta arh. Danila Fürsta* na natečaju razpisanem leta 1954 ob mednarodnem posvetovanju Od stare k novi šoli. Na to šolo kot sodobni šolski ambient imam najlepše spomine, bila je tudi del mojega vsakdanjega življenja, saj sem stanoval v njeni neposredni bližini in mi je bila ob pogledu skozi domače okno vedno pred očmi. Takrat se sicer nisem še zavedal pomena njenih estetskih odlik, a ko danes pomislim nazaj, se zavedam, da je tudi to sodobno oblikovano okolje prispevalo k temu, da je bilo moje odraščanje bolj odprto in sproščeno ...
V gimnazijskih letih sem Vinka nekajkrat obiskal na tej šoli. Po tem, ko sem s svojimi risbami oblikoval gimnazijsko literarno glasilo KAJ (1972), sem mu to svoje prvo javno objavljeno delo z umetniško ambicijo šel pokazat in povprašal za mnenje. Hkrati pa so me zanimale tudi njegove sugestije glede opreme naslednje številke. Za razliko od naših akademskih profesorjev, ki so bili zelo zadržani do našega ustvarjanja, se je Vinko pokazal kot izjemno odprt in zainteresiran mentor - v dialogu z njim so se porajale nove ideje in spodbude za nadaljnje ustvarjanje in ta najin pogovor je takrat sprožil tudi navdih za opremo naslednje številke ...
Ko sem mu spomladi 1974 sporočil, da nameravam po maturi delat sprejemni izpit na ljubljanski likovni Akademiji, me je pri tem podprl, češ da bom z umetnostjo imel veliko osebnega veselja in užitka, a da naj se zavedam, da denarja tu ne bo posebnega. In imel je prav, zdaj še toliko bolj kot v prejšnjih letih!
Bil je eden prvih, ki sem mu šel povedat, da sem uspešno naredil sprejemni izpit in bil s tem sprejet na Akademijo. Spominjam se, kako je z veselim tonom odgovoril na to novico: "Zdaj sva pa kolega, čestitam!"...
No, meni se je takrat zdelo, da sem še daleč od tega ... seveda pa sem bil takšne potrditve vesel!
V gimnazijskih letih sem Vinka nekajkrat obiskal na tej šoli. Po tem, ko sem s svojimi risbami oblikoval gimnazijsko literarno glasilo KAJ (1972), sem mu to svoje prvo javno objavljeno delo z umetniško ambicijo šel pokazat in povprašal za mnenje. Hkrati pa so me zanimale tudi njegove sugestije glede opreme naslednje številke. Za razliko od naših akademskih profesorjev, ki so bili zelo zadržani do našega ustvarjanja, se je Vinko pokazal kot izjemno odprt in zainteresiran mentor - v dialogu z njim so se porajale nove ideje in spodbude za nadaljnje ustvarjanje in ta najin pogovor je takrat sprožil tudi navdih za opremo naslednje številke ...
Ko sem mu spomladi 1974 sporočil, da nameravam po maturi delat sprejemni izpit na ljubljanski likovni Akademiji, me je pri tem podprl, češ da bom z umetnostjo imel veliko osebnega veselja in užitka, a da naj se zavedam, da denarja tu ne bo posebnega. In imel je prav, zdaj še toliko bolj kot v prejšnjih letih!
Bil je eden prvih, ki sem mu šel povedat, da sem uspešno naredil sprejemni izpit in bil s tem sprejet na Akademijo. Spominjam se, kako je z veselim tonom odgovoril na to novico: "Zdaj sva pa kolega, čestitam!"...
No, meni se je takrat zdelo, da sem še daleč od tega ... seveda pa sem bil takšne potrditve vesel!
Zadnjič sva se osebno srečala na odprtju Majskega salona (razstava članov ZDSLU) v Kranju, maja leta 2009.
Takole sva se takrat postavila pred Tejin fotoaparat (fotografija zgoraj); v ozadju je Vinkov Rdeči diptih.
Občasno sva bila še v stiku po mailu. Za Novo leto 2010 mi je poslal svojo voščilnico, se opravičil, da zaradi bolezni ni mogel priti na mojo razstavo na Bled (Galerija 14) in se podpisal tvoj "tovariš" Vinko. Kar me še danes gane.
Vedno znova opažam, da me je zaznamoval ne le kot učitelj v osnovni šoli ampak tudi s svojo likovnostjo. Čeprav ji nikdar nisem sledil neposredno, je bila bolj ali manj prisotna na globlji ravni. Ko sem npr. ustvarjal vitraje za kapelo v Radovljici (Dom. dr. Janka Benedika), sem se večkrat spomnil na likovne vtise iz mladosti, ko sem imel možnost biti skupaj z avtorjem in občudovati njegova dela, ustvarjena v slogu barvnega konstruktivizma. In ko sem v Lični hiši novembra 2013 obešal na konopljine vrvice svojih 2 X 33 angelov (miniature na kartonih), sem pomislil na instalacijo, ki smo jo naredili v osnovni šoli za novoletno zabavo 1969/70 v veliki predavalnici, ko smo na vrvice od stropa do tal obesili naša barvita likovna dela ...
Takole sva se takrat postavila pred Tejin fotoaparat (fotografija zgoraj); v ozadju je Vinkov Rdeči diptih.
Občasno sva bila še v stiku po mailu. Za Novo leto 2010 mi je poslal svojo voščilnico, se opravičil, da zaradi bolezni ni mogel priti na mojo razstavo na Bled (Galerija 14) in se podpisal tvoj "tovariš" Vinko. Kar me še danes gane.
Vedno znova opažam, da me je zaznamoval ne le kot učitelj v osnovni šoli ampak tudi s svojo likovnostjo. Čeprav ji nikdar nisem sledil neposredno, je bila bolj ali manj prisotna na globlji ravni. Ko sem npr. ustvarjal vitraje za kapelo v Radovljici (Dom. dr. Janka Benedika), sem se večkrat spomnil na likovne vtise iz mladosti, ko sem imel možnost biti skupaj z avtorjem in občudovati njegova dela, ustvarjena v slogu barvnega konstruktivizma. In ko sem v Lični hiši novembra 2013 obešal na konopljine vrvice svojih 2 X 33 angelov (miniature na kartonih), sem pomislil na instalacijo, ki smo jo naredili v osnovni šoli za novoletno zabavo 1969/70 v veliki predavalnici, ko smo na vrvice od stropa do tal obesili naša barvita likovna dela ...
nekaj fotografskih utrinkov z razstave v Bežigrajski galeriji
nekaj fotografij z razstave v Bežigrajski galeriji
RSS Feed
