Pred dnevi smo uspešno zaključili prvi del skupinske razstave z naslovom O ČEM RAZMIŠLJAŠ, ANTIGONA?/ WHAT ARE YOU THINKING ABOUT, ANTIGONE? v nekdanjih zaporniških celicah Udbe na Beethovnovi ulici 3, v samem središču Ljubljane. Razstava je bila na ogled vsak dan med 17. in 19. uro. Obisk je bil množičen, in to vse dni, ne le na dan odprtja, kot je to običajno pri večini "normalnih" razstav.
Razstaviti svoja dela v teh podzemnih prostorih, zaznamovanimi s trpljenjem mnogih nedolžnih ljudi … Ob tem človek ostaja brez besed! Ko sem razmišljal, kaj iz svojega opusa pokazati, me je spomin ponesel tudi v osebno in časovno "podzemlje": kot osrednji deli sem izbral dve večji platni iz leta 1978 - gre za moje diplomsko delo iz časa študija na ALU. Sliki sta naslovljeni kot Predgovor I in Predgovor II. Z njima takrat nisem želel povedati nobene posebne zgodbe, ampak zgolj z govorico čistih slikarskih/likovnih sredstev ustvariti kvalitetno likovno formo kot izraz/sugestijo nekih občutij/doživetij, ki so v nas še preden lahko o njih spregovorimo z besedo ...
Tako kot obe platni, stoječi na opečnatih podstavkih in prislonjeni na stene celice, so se tudi mali akrili na papirju iz cikla Etude za Antigono izjemno dobro vklopili v ambient »moje« zaporniške celice. Hhkrati pa so stopili v likovno logičen in izrazno pomenljiv dialog tudi z večjima slikama. Četudi je med njimi 34 let časovne razdalje, je osnovno vzdušje tako večjih kot malih slik dramatično: na malih slikah je upodobljen obraz Antigone, ki je kriknila »z bridko predirnim glasom, kakor ptica, ko najde gnezdo oropano mladičev«, na večjih slikah donijo/kričijo barve, tako s svojo kromatiko kot s poudarjeno materialnostjo slikarskih nanosov …
Razstaviti svoja dela v teh podzemnih prostorih, zaznamovanimi s trpljenjem mnogih nedolžnih ljudi … Ob tem človek ostaja brez besed! Ko sem razmišljal, kaj iz svojega opusa pokazati, me je spomin ponesel tudi v osebno in časovno "podzemlje": kot osrednji deli sem izbral dve večji platni iz leta 1978 - gre za moje diplomsko delo iz časa študija na ALU. Sliki sta naslovljeni kot Predgovor I in Predgovor II. Z njima takrat nisem želel povedati nobene posebne zgodbe, ampak zgolj z govorico čistih slikarskih/likovnih sredstev ustvariti kvalitetno likovno formo kot izraz/sugestijo nekih občutij/doživetij, ki so v nas še preden lahko o njih spregovorimo z besedo ...
Tako kot obe platni, stoječi na opečnatih podstavkih in prislonjeni na stene celice, so se tudi mali akrili na papirju iz cikla Etude za Antigono izjemno dobro vklopili v ambient »moje« zaporniške celice. Hhkrati pa so stopili v likovno logičen in izrazno pomenljiv dialog tudi z večjima slikama. Četudi je med njimi 34 let časovne razdalje, je osnovno vzdušje tako večjih kot malih slik dramatično: na malih slikah je upodobljen obraz Antigone, ki je kriknila »z bridko predirnim glasom, kakor ptica, ko najde gnezdo oropano mladičev«, na večjih slikah donijo/kričijo barve, tako s svojo kromatiko kot s poudarjeno materialnostjo slikarskih nanosov …
Ni mi bilo prijetno, ko smo bili prvič v teh prostorih. Niso bili razsvetljeni, svetili smo si z baterijskimi svetilkami ... Kasneje, ko smo čistili prostore in postavljali razstavo, so bile v prostorih že nameščene provizorične luči; takrat smo v kotih poda našli vse polno praznih tulcev od nabojev... Kdo ve, za kaj in za koga vse so bili ti naboji uporabljeni? Da s svojimi deli vstopim v ta podzemni svet, sem občutil kot človeško in umetniško dolžnost. Še posebej, ker je bil tudi moj oče takoj po končani vojni nekaj mesecev zaprt (brez obtožnice, sojenja, obsodbe) in ni vedel, kako se bo to zanj končalo. Še prej, v času italijanske okupacije, je bil interniran v Gonarsu. V tistih težkih časih mu je bila v veliko notranjo oporo vera, da za temno resničnostjo norega časa, v katerem je preživljal svojo mladost, obstaja neko notranje, duhovno, božje sonce ljubezni, vere in upanja. Hkrati mu je bila v pomoč tudi lepota poezije, predvsem Prešerna in Župančiča - mnogo njunih pesmi je znal na pamet in si jih je, za spodbudo in tolažbo, v mislih recitiral v tistih težkih in dolgih zaporniških urah, tednih, mesecih ...
Delo iz taljenega in poslikanega barvnega stekla, ki sem ga naslovil kot "Sončni disk / Meditacija o notranjem soncu", je nastajalo prav v času, ko sta mi umrla oba starša (2006-2007). Nekaj dramatične bolečine v ostrih likih, po drugi strani pa poetična zlatorumena duhovna svetloba - oboje me spominja na čas njunega odhajanja. Za razstavo sem ga izbral z namenom, da v brutalnem zaporniškem podzemlju opozorim na obstoj notranje svetlobe in duhovne resničnosti kot protipola silam teme in smrti. Hkrati sem želel narediti tudi poklon očetovi zaporniški izkušnji, ki je v njem še utrdila vero v moč lepote in ljubezni - vero v dobro, ki je močnejše od zla. Če ne na tem, pa na drugem svetu. To svojo vero in ljubezen je prenašal na naju z bratom Petrom, prav gotovo botruje tudi moji življenjski predanosti umetniškemu ustvarjanju ...
Prispevek o razstavi na TV Slovenija
Kultura, 23. januar 2015
Radio Slovenija, Program Ars, Svet kulture, 21. januar 2015
Radio Slovenija, Program Ars, Likovni odmevi, pogovor z Jožetom Bartoljem in Jirijem Kočico, 23. januar 2015
"Žarek sonca v zaporniških celicah", Evira Miše Miklavčič,
zapis v reviji Reporter, 26. jan. 2015
Fotografije z razstave, Reporter
Dokumentarec o razstavi, Aljoša Abrahamsberg za TV Nova Gorica
govori kipar Jiri Kočica
Video posnetek s tiskovne konference ob odprtju razstave
O čem razmišljaš, Antigona? O čem razmišljaš, Kreon?”
Marko Jerina, Časnik
poročilo s tiskovne konference ob odprtju razstave
O čem razmišljaš, Antigona? O čem razmišljaš, Kreon?
Ksenja Hočevar, Družina, 21. jan. 2015
Umetniški »premislek« v zaporniških celicah ..., Družina, 1. feb. 2015
RSS Feed
