TRNOVU, Finžgarjeva galerija, 1985
Razstava je bila eden od dogodkov v sklopu praznovanja 200-letnice trnovske župnije. Z njo se je začela razstavna dejavnost v t. i. zimski kapeli v trnovskem župnišču, prostor pa je takrat tudi dobil ime po pisatelju in trnovskem župniku Francu Saleškem Finžgarju.
Razstavo v Fižgarjevi galeriji sem želel umestiti v kulturno duhovni ambient kraja (genius loci), zato sem jo z naslovom TRNOVU posvetil temu ambientu, tako, kot je Jože Plečnik z napisom »TRNOVU« posvetil del svojega mostu čez Gradaščico. Z risbo obraza deklice/muze s ptico (aluzija na simolizem duše in duha) sem se spomnil tudi Prešerna, ki je v trnovski cerkvi srečal svojo Julijo, in s tem poudaril navdihujoči pomen ženskega počela, ki ga kipar in mislec Marko Pogačnik odkriva močno prisotnega prav v Trnovem. Gre za »večno žensko« oz. animo (po Jungu), v kontekstu krščanstva pa za lik Marije, katere predpodobo so razlagalci odkrivali v verzih Visoke pesmi …
uvodna beseda ob razstavi: Taras Kermauner
objavljeno v reviji Tretji dan, oktober 1985, št.1
Slikarstvo kot molitev
Slovenska religiozna renesansa, če bo do nje prišlo, bi/bo morala temeljiti ravno na tistem slovenskem izročilu, in ni ga malo, ki je poudarjeno in odkrito religiozno, tudi krščansko. Ne na uradni cerkveni konfesionalni dogmatiki, ki od 18. stolelja naprej evropski, meščanski umetnosti/kulturi ni bila posebno naklonjena; ampak na tistem krščanstvu, ki je izhajalo iz svobodne avtonomne osebe: ta se je odločala za krščanstvo iz sebe, iz svoje volje, iz svojega izvirnega, pristnega, pretresljivega, globoko človeškega religioznega doživetja - kot pri Cankarju, Preglju, Mraku, Kocbeku, Strniši. Likovna umetnost ima vrsto lepih zgledov; ne nazadnje brata Kralja in Kregarja, ki ustvarjalno držijo ravnotežje buržoaznemu estetstvu in naturalizmu Gojmira Kosa. (...)
Metlikovičeve barve so (...) harmonične. Čeprav obsegajo bogato skalo, ne izražajo razcepljenosti, raztrganosti, nemoči, obupa, čustva nesreče, poloma - nihilizma -, ki je tako razprostranjen v slovenski kulturi in je pristen izraz našega temeljnega socialnega položaja. Tudi v tem je to slikarstvo novo. 80-ta leta skušajo prekiniti s človekovo samoodtujenostjo v snov, v predmet, v opredmetenost, v tujost. (...) Bližji mu je ekspresionizem, smer, ki je v nasprotju z abstraktizmom notranje težila k smislu, k verskosti, k upodabljanju človekove duševnosti. (...)
celotno besedilo
objavljeno v reviji Tretji dan, oktober 1985, št.1
Slikarstvo kot molitev
Slovenska religiozna renesansa, če bo do nje prišlo, bi/bo morala temeljiti ravno na tistem slovenskem izročilu, in ni ga malo, ki je poudarjeno in odkrito religiozno, tudi krščansko. Ne na uradni cerkveni konfesionalni dogmatiki, ki od 18. stolelja naprej evropski, meščanski umetnosti/kulturi ni bila posebno naklonjena; ampak na tistem krščanstvu, ki je izhajalo iz svobodne avtonomne osebe: ta se je odločala za krščanstvo iz sebe, iz svoje volje, iz svojega izvirnega, pristnega, pretresljivega, globoko človeškega religioznega doživetja - kot pri Cankarju, Preglju, Mraku, Kocbeku, Strniši. Likovna umetnost ima vrsto lepih zgledov; ne nazadnje brata Kralja in Kregarja, ki ustvarjalno držijo ravnotežje buržoaznemu estetstvu in naturalizmu Gojmira Kosa. (...)
Metlikovičeve barve so (...) harmonične. Čeprav obsegajo bogato skalo, ne izražajo razcepljenosti, raztrganosti, nemoči, obupa, čustva nesreče, poloma - nihilizma -, ki je tako razprostranjen v slovenski kulturi in je pristen izraz našega temeljnega socialnega položaja. Tudi v tem je to slikarstvo novo. 80-ta leta skušajo prekiniti s človekovo samoodtujenostjo v snov, v predmet, v opredmetenost, v tujost. (...) Bližji mu je ekspresionizem, smer, ki je v nasprotju z abstraktizmom notranje težila k smislu, k verskosti, k upodabljanju človekove duševnosti. (...)
celotno besedilo