Taras Kermauner: SLIKARSTVO KOT MOLITEV

Uvodna beseda ob odprtju razstave v Finžgarjevi galeriji, 26. junija 1985.

Objavljeno v reviji Tretji dan, oktober 1985, št. 1.

 
Slovenska religiozna renesansa, če bo do nje prišlo, bi/bo morala temeljiti ravno na tistem slovenskem izro­čilu, in ni ga malo, ki je poudarjeno in odkrito religiozno, tudi krščansko. Ne na uradni cerkveni konfesionalni dogmatiki, ki od 18. stolelja naprej evropski, meš­čanski umetnosti/kulturi ni bila po­sebno naklonjena; ampak na tistem krščanstvu, ki je izhajalo iz svobodne avtonomne osebe: ta se je odločala za krščanstvo iz sebe, iz svoje volje, iz svoje­ga izvirnega, pristnega, pretresljivega, globoko človeškega religioznega doživetja - kot pri Cankarju, Preglju, Mraku, Kocbeku, Strniši. Likovna umetnost ima vrsto lepih zgledov; ne nazadnje brata Kralja in Kregarja, ki ustvarjalno držijo ravnotežje buržoaznemu estetstvu in na­turalizmu Gojmira Kosa. Danes je treba jasno in glasno povedati, da slovenska kultura izhaja tako iz razsvetljenskih, ateističnih, tudi antiteističnih, humanis­tičnih virov kot iz krščansko religioznih; oba tokova sta večkrat v nasprotju, mno­gokrat - večkrat kot mislimo - pa v so­glasju ali se svojevrstno, tudi prikrito prep­letata. Religiozni navdih z ateistično re­volucijo ni minil. Krščanska komponenta ostaja determinantna. Zna se zgoditi, da bo dobila pomen, ki ga pred desetljetjem ali dvema skoraj nihče ni pričakoval.

Matej Metlikovič je eden tistih slikar­jev, ki izhajajo iz religioznega navdiha in jim je tudi do tega, da to javno povejo, naslikajo: Ne gre le za njegove likovne prispevke - dosedanje objave reproduk­cij v Biltenu, predhodniku Tretjega dne­va, oziroma opreme zbornikov s teološ­kega tečaja za študente in izobražence. Same slike in risbe imajo med drugim religiozne naslove; biblične. A tudi to ne zadošča. Odločujoče je nag­njenje, ki ga slikar čuti, ko slika; ko ga „nekaj“ spodbuja k slikanju in ravno k določeni sliki. Prav to imenujem religioz­ni navdih; morda tudi verski navdih.

Primerjajmo nekaj slik. Prvo, kar opazimo je, da so delane po nenavadno enotnem načelu; slikarska ro­ka je v vseh enako razpoznavna. Če je naslov ene Nova kozmogonija in druge, ki je različica istega strukturirajočega doži­vetja ali odnosa do sveta, Stabat mater, tretje Jonovo znamenje in četrte Prerok, je šifra, legenda tu. Novo kozmogonijo, vzeto samo zase bi mogel kdo tolmačiti tudi zunajteistično, ateistično. Navseza­dnje je ptica - recimo golob -, vidna na polju sonca, tudi simbol slikarjev, članov komunistične stranke, recimo Picassa, čeprav izvira iz biblijske mitologije. Go­lob in sonce dobita pomen v zvezi z Ma­rijo; tudi prerok postane v tej zvezi kr­ščanski - ne kateri koli - prerok. Res pa je, da niti Picassove - ali podobne - slike z golobom miru, simbolom upanja, prihodnosti, odrešitve ne moremo razu­meti kot ateistične. Le kot milenaristične: kot prenos vere v onostranstvo na vero v tostranski idealni red tisočletne­ga kraljestva; torej kot imanentizacijo, profanizacijo absolutne transcendence. V milenarizmu - tudi komunizma - je ohranjen religiozni navdih, čeprav reduci­ran.

Metlikoviču ni do redukcije. Kozmogonija ni stara, to je v našem primeru kantovska, evropsko znanstvena; ni podo­ba nastajanja sonca iz meglice, iz fizikalnosti, kot posledica vrtenja okrog svoje osi. Izraz nova pomeni nova nasproti po­ganski. Ker je znanstvena zunaj kakršne koli osmislitve, pomeni, da človek zme­rom pristaja na to ali ono razlago, teorijo. Naredi jo za mit ali za vero. Ateistična „vera” je prav tako subjektiven človekov odnos, interpretacija, vrednotenje, celo­ten sistem pomenov kot krščanska.

Slikar odkrito kaže, kako načelo upa­nja – golob - zaznamuje golo, še zunajsmiselno sonce. Šele golob - simbol upa­nja, krščanstva - daje soncu, zemlji, na­turi, kozmosu nov smisel: poslanico odre­šitve. S stališča goloba, ki je središče in osmislitev - šifra - slike, so vrteče se mase, linije, barve, tokovi novo skladje: nova harmonija vesolja. Golob je obenem simbol Svetega Duha, s tem Boga in Jezu­sa.

Metlikovičeve barve so v skladu s tem harmonične. Čeprav obsegajo bogato ska­lo, ne izražajo razcepljenosti, raztrganos­ti, nemoči, obupa, čustva nesreče, polo­ma - nihilizma -, ki je tako razprostra­njen v slovenski kulturi in je pristen izraz našega temeljnega socialnega položaja. Tudi v tem je to slikarstvo novo. 80-ta leta skušajo prekiniti s človekovo samoodtujenostjo v snov, v predmet, v opredmetenost, v tujost. Ta negativni položaj je najbolj pristno slikala abstrakcija; doba 60-tih in 70-ih let, doba materializma, dehumanizacije kot kritike lažnih obljub, kot podobe nihilistične realitete. Metlikovič uporablja izsledke abstrakcije, a ne ostane pri nji. Bližji mu je ekspresioni­zem, smer, ki je v nasprolju z abstraktizmom notranje težila k smislu, k verskosti, k upodabljanju človekove duševnosti. Abstraktizem-materializem je kot kom­penzacijo - kot edino možnost pristaja­nja na brezupno življenje - našel in razvil učitek, telesno slo, čutnost; in s tem pou­darjal eno stran umetnosti, posebno sli­karstva; estetično. Neoekspresionizem poudarja drugo: duhovni naboj umetnos­ti, kulture, slikarstva. Ne užitek, ampak osmišljanje; ne osvobajanje (od konven­cij), ampak odreševanje (od imanence, od tega sveta).

Metlikovič je soustvarjevec smeri, ki je antiteza barvno suhi, materialistično abstraktistično esteticistični ljubljanski šoli. Po eni strani mu je važna barva, čim več­ja barvitost, živost, sproščenost, intenzi­teta doživetja, radost življenja/živetja, po­zitivni odgovor na izziv življenja, ljube­zen, osrečenost, da človek sme in more - zdravo in polno - živeti Tu se Metliko­vič povezuje s slikarskimi stremljenji in celo umetniško ideologijo Maksa Sedeja, Marchela in mnogih iz starejše generacije, ki je živela ob robu ljubljanske šole; a tudi z mlajšimi - Vilfanom, Gostinčar­jem in najmlajšimi. Po drugi strani pa bar­vitost odkrito veže na krščansko radost in polnost, na svetlobo, na presvetljenost (Opozarjam le na barvno usmeritev Kriš­tofa - Zupeta in Saše Jarca.) Pri tem je, recimo, diametralno nasproten temač­nemu, sicer silovitemu in močnemu, neodrešljivemu slikarstvu Zlateta, s katerim pa ga povezuje vrnjena vera v barvo. A malokomu je barva tako smiselna kot Me­tlikoviču oz. slikarju krščanskega navdi­ha. Saj barva govori o lepoti smiselnega sveta - v nasprotju z barvitostjo ateistov, ki jim barva pričuje telesni užitek, radost fizičnega čutenja.

V Preroku doživljamo prerokovo obrnjenost navznoter. Ne vase kot v osamlje­nega, izgubljenega posameznika, ampak vase kot v dušo, kot v tisti Človekov del, kjer se odraža trpljenja, a tudi izvira smisel in rešitev. Prerok ni usmerjen k boju v tem svetu, k razredno nacio­nalno ekonomsko oblastniškemu agresivizmu; svet mu ni predmet lastnega uveljavljanja. Spokojen je, zazrt v onostransko, ki se razodeva prek duševno-du­hovnega. Njegova glava je naklonjena v istem vrtincu, krogu/kroženju kot sve­tovni tokovi v Novi kozmogoniji. Vrti ga, a ga zavrteva k bistvu, k središču, k jedru smisla: k Bogu. Lise teme, silovi­tosti strasti in zagonov, sunki viharjev in odporov, kaos ploskev, vse to se na kraju - ali že v začetku - ujema v temeljno versko harmonijo, ki ni stvar dogme, predpisa, etabliranosti, uradne resnice, ampak notranje pristne duševne skušnje: čuta za onostranost.

Lepota Pava ni sama sebi namen oz. znamenje imanentistične telesne čutnos­ti, metafora za bogastvo bogatečih se Slo­vencev (v 70-tih letih). Pav postaja prav tako krščanski simbol. Linija vratu je prav tako kroženje, ki kroži k Bogu, nav­zgor in v sredino, kot oblike Nove kozmogonije. V tem je Metlikovičevo slikar­stvo programatično. Verski navdih se iz­raža s kazanjem poti, linije! Slika(rstvo) se pretvarja v osmišljevanje. To je mnogo več kot zgolj politična civilna antiteza despotskemu barbarstvu, ki priznava zgolj otipljivo, merljivo, zamenljivo, kup­ljivo in oblastno. To je soustvarjanje - slovenskega - preroda.

Enako je ustrojena ključna slika, ki omogoča razumevanje in identifikacijo: povezovanje posameznosti v smiselno ce­loto. Stabat Mater - glava in zgornji del života Marije - se enako vrti k središču in harmonizira vse raztrgano, razmetano, os­tro. Glava postaja cvetlica. To je nova vi­zija Rože Marije: sveta, ki ima za jedro človeka in skozenj Boga, ta Bog pa oz­nanja frančiškovsko lepoto cvetličnosti. Nobena tragedija, zlo, nasilje, črnina, nič ne morejo ogroziti in demantirati te te­meljne cvetne lepote, ki je smisel Odrešit­ve. Svet ni več neprebojen zid kot pri Berniku, ponesrečenje, smrt brez haska in rešitve, sesedenje napora, napor brez smisla, obnemoglost ob samoprojekciji, ki se ji reče človek. Bernik kaže - avtentič­no - nemožno plat sveta - človeka; brezbarvno, suho, reducirano na krik brez solz. Metlikovič odgovarja v duhu slovenske renesanse. Svet je zanj poln, lep, bogat smisla: svet-roža. Napor je že vnaprej strukturiran k dobremu izhodu. Nikjer nobene nepredušne stene, nič go­lega, nobenega kamna. Svet je donenje orgel, a brez triumfalnega patosa; nežno, tenko. Svet je čudež.

Slikarstvo je molitev k temu čudežu. In je prisrčna služba tej čudovitosti.