VEČNA LUČ / LUX AETERNA, 2012
Župnijska cerkev svete Družine Ljubljana-Moste
Večna luč iz barvnega stekla, Župnijska cerkev Sv. Družine, Ljubljana-Moste
“Lux Aeterna / Eternal Light” (fused glass), Parish church of the Holy Family Ljubljana-Moste
Kompozicija iz večbarvnega stekla po samem formatu ni veliko delo, a je zasnovana kot pomenljiv likovno-simbolni akcent v prostoru prezbiterija Župnijske cerkve svete družine v Mostah v Ljubljani. Ne gre le za liturgični simbol nevidne Božje navzočnosti, kot umetniško delo skuša v gledalcu vzbuditi tudi doživetje te skrivnostne in najbolj notranje duhovne luči.
Povabilo k soustvarjanju pri tem projektu sem doživel kot umetniški, duhovni in nenazadnje tudi tehnološki izziv. Pri delu za sakralni prostor ne gre le za iskanje umetnikovega osebnega izraza, ampak mora takšno likovno delo izžarevati predvsem nadosebno, univezalno, arhetipsko in občestveno doživeto sporočilo, pri čemer ga je potrebno umestiti tudi v dialoško razmerje z drugimi umetniško oblikovanimi elementi prostora. V danem ambientu poleg same arhitekture namreč s svojimi monumentalnimi stvaritvami nastopata tudi dva med seboj zelo različna slikarja (Marko Jerman z vitraji in Jošt Snoj z novo stensko sliko), nenazadnje pa je luč iz barvnega stekla nameščena na likovno bogato razčlenjen medeninast lestenec, ki ga je oblikoval arhitekt Matija Marinko. S svojim delom sem želel ustvariti mali likovni poudarek, ki bi, na način dialoga tako z arhitekturnimi elementi kot s slikarsko opremo, vse to nekako povzel, dopolnil in zaokrožil.
“Lux Aeterna / Eternal Light” (fused glass), Parish church of the Holy Family Ljubljana-Moste
Kompozicija iz večbarvnega stekla po samem formatu ni veliko delo, a je zasnovana kot pomenljiv likovno-simbolni akcent v prostoru prezbiterija Župnijske cerkve svete družine v Mostah v Ljubljani. Ne gre le za liturgični simbol nevidne Božje navzočnosti, kot umetniško delo skuša v gledalcu vzbuditi tudi doživetje te skrivnostne in najbolj notranje duhovne luči.
Povabilo k soustvarjanju pri tem projektu sem doživel kot umetniški, duhovni in nenazadnje tudi tehnološki izziv. Pri delu za sakralni prostor ne gre le za iskanje umetnikovega osebnega izraza, ampak mora takšno likovno delo izžarevati predvsem nadosebno, univezalno, arhetipsko in občestveno doživeto sporočilo, pri čemer ga je potrebno umestiti tudi v dialoško razmerje z drugimi umetniško oblikovanimi elementi prostora. V danem ambientu poleg same arhitekture namreč s svojimi monumentalnimi stvaritvami nastopata tudi dva med seboj zelo različna slikarja (Marko Jerman z vitraji in Jošt Snoj z novo stensko sliko), nenazadnje pa je luč iz barvnega stekla nameščena na likovno bogato razčlenjen medeninast lestenec, ki ga je oblikoval arhitekt Matija Marinko. S svojim delom sem želel ustvariti mali likovni poudarek, ki bi, na način dialoga tako z arhitekturnimi elementi kot s slikarsko opremo, vse to nekako povzel, dopolnil in zaokrožil.
PTICA, SRCE, DLAN, 2012
variacije treh osnovnih motivov za večno luč
variacije treh osnovnih motivov za večno luč
Simbolno-ikonografska predstavitev
Medeninasti lestenec mi je s svojimi štirimi kraki najprej sugeriral zamisel, da bi stekleno kroglo razčlenil na štiri dele in na njih upodobil simbolične like štirih evangelistov. A je to idejo kmalu preglasila ideja, da površino luči razčlenim na tri motivne sklope, ki bi vzpostavili neko dinamično napetost in dialog z zaobljeno enovitostjo krogle na eni in s statično četverno strukturo lestenca na drugi strani. Če število štiri, izhajajoče iz oblike križa, simbolizira zemeljsko resničnost, število tri predstavlja duhovno resničnost. Tako je dozorela zamisel, da na večni luči upodobim simbolna videnja skrivnosti Boga kot Sv. Trojice. Tako kot krogla vzbuja občutek popolnosti, osredinjenosti in enovitosti, je popoln in celovit tudi Bog, ki je neskončen, podobno kot krogla, katere površina nima robov, konca, kot je to pri ploskih formatih. Bog krščanstva je najgloblje Eno, a ni sam - je hkrati tudi Trojstvo oseb. Oče, ki poraja, je usmerjen k Sinu, Sin k Očetu, sv. Duh pa je vez med njima. Gre za relacije osebe do osebe, na eni osnovi, substanci, ki jo ponazarja lik krogle. S tem ko je luč/krogla pritrjena na lestenec, ki leži pod njo, oblikovan kot vodoravno viseči križ, se ponuja interpretacija, da gre pri tej večni luči kot celoti iz svetilke in lestenca za simboliko utelešenja in tudi križanja Boga samega. Simbolika števil pa kaže, da gre za kombinacijo števil tri (Sv. Trojica) in štiri (štirje kraki lestenca), pri čemer seštevek da število sedem, to pa je število biblijskih dni stvarjenja in tudi število krakov menore, judovske tempeljske svetilke.
Medeninasti lestenec mi je s svojimi štirimi kraki najprej sugeriral zamisel, da bi stekleno kroglo razčlenil na štiri dele in na njih upodobil simbolične like štirih evangelistov. A je to idejo kmalu preglasila ideja, da površino luči razčlenim na tri motivne sklope, ki bi vzpostavili neko dinamično napetost in dialog z zaobljeno enovitostjo krogle na eni in s statično četverno strukturo lestenca na drugi strani. Če število štiri, izhajajoče iz oblike križa, simbolizira zemeljsko resničnost, število tri predstavlja duhovno resničnost. Tako je dozorela zamisel, da na večni luči upodobim simbolna videnja skrivnosti Boga kot Sv. Trojice. Tako kot krogla vzbuja občutek popolnosti, osredinjenosti in enovitosti, je popoln in celovit tudi Bog, ki je neskončen, podobno kot krogla, katere površina nima robov, konca, kot je to pri ploskih formatih. Bog krščanstva je najgloblje Eno, a ni sam - je hkrati tudi Trojstvo oseb. Oče, ki poraja, je usmerjen k Sinu, Sin k Očetu, sv. Duh pa je vez med njima. Gre za relacije osebe do osebe, na eni osnovi, substanci, ki jo ponazarja lik krogle. S tem ko je luč/krogla pritrjena na lestenec, ki leži pod njo, oblikovan kot vodoravno viseči križ, se ponuja interpretacija, da gre pri tej večni luči kot celoti iz svetilke in lestenca za simboliko utelešenja in tudi križanja Boga samega. Simbolika števil pa kaže, da gre za kombinacijo števil tri (Sv. Trojica) in štiri (štirje kraki lestenca), pri čemer seštevek da število sedem, to pa je število biblijskih dni stvarjenja in tudi število krakov menore, judovske tempeljske svetilke.
Osnovna barva krogle je zlatorumena in simbolizira plemenitost, večnost ter neminljivost božanske svetlobe. Po površini krogle pa so v treh kompozicijskih sklopih - kot cvetni listi, ognjeni zublji ali kot rane, kaplje krvi in vode – pahljačasto razvrščeni liki v mavričnih barvah.
Preko vsakega od teh večbarvnih sklopov so zarisane linearne poteze v črni barvi, ki zarisujejo tri osnovne simbolne motive:
- Srce ponazarja ljubezen (Oče, ki poraja in ljubi)
- Dlan je simbol stvariteljstva, delovanja, trpljenja in molitve
(Sin, po katerem je bilo vse ustvarjeno in odrešeno)
- Ptica predstavlja ljubezenski polet in svobodo (Sv. Duh, ki navdihuje, navdušuje)
Likovno tehnološki izziv
Realizacija te luči je bila tudi zahteven tehnološki izziv. Umetniške zamisli je bilo treba ves čas usklajevati s steklarskim mojstrom Stojanom Višnarjem, s katerim sem v zadnjih dobrih dvajsetih letih ustvaril celo vrsto monumentalnih vitrajev, a barvno steklo v obliki krogle sva tokrat ustvarjala prvič.
Kot osnova za izdelavo luči je služila steklena kroglo iz mlečnobelega stekla, na katero sem najprej s čopičem in črnim grizajem zarisal osnovne linearne motive. Krogla se je nato žgala v peči, da se je risba zatalila na stekleno površino.
proces ustvarjanja v delavnici mojstra Stojana Višnarja v Lescah na Gorenjskem
Potem je prišlo na vrsto obarvanje celotne površine z zlatorumeno barvo - razen površin, kjer sem predvidel like iz različnih barv. Kroglo je bilo nato treba ponovno žgati, da se je tudi ta barva sprijela s steklom. Nazadnje je bilo treba izrezati še posamične manjše like iz plošč barvnega stekla in jih po dva in dva posebej vstavljati v peč na polkrožni model ter segrevati na visokih temperaturah, da so se ukrivili po modelu. Takšne, povsem prilegajoče se okrogli površini poslikane steklene krogle, se je potem dalo prilepiti na prej določena, to je neposlikana bela polja.
Končni izdelek ima na nek način dva obraza, dve podobi: ko je osvetljen z zunanjo svetlobo, je videti kot poslikana okrogla skulptura, saj na površino prilepljeni barvni liki od te površine reliefno izstopajo in poslikano kroglo plemenitijo z dodatno tridimenzionalno likovno dinamiko – ko pa je osvetljen od znotraj, učinkuje kot svetlobno telo, luč, pri čemer barve zažarijo in hkrati posvetlijo, reliefnost barvnih likov pa je »dematerializirana« in skoraj nevidna …
Umetnost kot pričevanje o misteriju življenja
Kar se najprej pojavil kot ideja, beseda, oziroma navdih, v procesu umetniškega ustvarjanja postopno dobi materialno obliko, telo (»logos, beseda, postane meso«): pod umetnikovimi prsti se groba likovna materija oplemeniti in preoblikuje v novo, finejšo - počlovečeno, pa tudi »poboženo« - likovno formo. In zažari s posebnim sijajem lepote, ki je izraz in prispodoba notranje, nevidne, duhovne luči.
Nobelovec T. S. Eliot v svojih zbornih spevih iz pesnitve »Skala /The Rock« (v prevodu Vena Tauferja) zapiše: »Duša Človekova mora oživiti ustvarjanje« … »Vidno in nevidno, dvoje svetov se srečuje v Človeku, vidno in nevidno se mora srečati v Njegovem Templju«. In ko se umetnikova duša združi z dušo materialov, nastaja novo življenje, nove oblike in čarobne harmonije lepega. Pesnitev zaključi s hvalnico Nevidni Luči, ki je sama po sebi »Prejasna za smrtni pogled«, a je za nas nadvse pomembno, da se je zavedamo in jo občudujemo ob doživljanju in ustvarjanju umetniških del …
