VISOKA PESEM / ODMEVI IN VALOVANJA
Ko vstopiš v atelje akademskega slikarja Mateja Metlikoviča, se iz
hrupne ljubljanske osrednje prometnice preseliš v čisto nov svet, ki je
poln raznolikih podob, od drobnih osnutkov navrženih na slikarski pult
in večjih okvirjenih del po stenah do končnih realizacij v steklu,
namenjenih za likovno opremo konkretnih prostorov. Slikarjev delovni
ustvarjalni prostor živi v prepletu likovnega sveta, glasbe, poezije in
plesne umetnosti – vse to je namreč tisto, kar nagovarja umetnika, ga
usmerja in se zaokroženo odraža v njegovih likovnih delih. Metlikovič je
živ ustvarjalec, ki angažirano sledi dogodkom v svetu, umetnosti in
tudi popularni kulturi ter si jih pri kasnejšem delu prikliče v spomin
ali pa nanj vplivajo nezavedno oziroma spontano. Hkrati v ateljeju
sledimo procesom nastajanja umetniških del in slikarskim postopkom, v
katerih Metlikovič ubira nova pota v naši umetnosti ter išče
tehnologije, ki mu omogočajo nov likovni učinek in izraz. Vse to se
najbolje kaže v slikarjevih projektih za vitraje, ki so osrednji
poudarek razstave.
Pobuda za razstavo je bilo nedavno dokončanje monumentalne kompozicije devetih vitrajev za kapelo Zavoda Antona Martina Slomška v Mariboru. To je slikarjev zadnji in največji tovrstni projekt, korenine pa ima v podobnih realizacijah po Sloveniji in na tujem. Naj izpostavim vitraje v kapeli Doma dr. Janka Benedika v Radovljici (2007, arhitekt Matija Marinko), v župnijski cerkvi v Litiji (2003) in evangeličanski cerkvi v Meckenbeurenu v Nemčiji (1997). Gre za Metlikovičeve monumentalne slikarske realizacije, ki jih sam poimenuje arhitekturno slikarstvo ali slikarstvo v dialogu z arhitekturo. V ta okvir sodi tudi oblikovanje antependijev, izvedenih v tehniki vezenja z aplikacijami za novi zunanji oltar na Brezjah (arhitektki Maruša Zorec in Martina Tepina, ki sta bili leta 2009 za ta projekt nagrajeni s Plečnikovim odličjem).
V teh realizacijah slikar sooblikuje sakralni prostor, saj vitraje razvršča v kompozicijsko dovršene celote, ključno mu je sobivanje, sozvenenje, odmevanje in valovanje prostora, slikarskih form, barve in svetlobe, kar je bistvo umetnosti barvnih oken. Kljub temu da Metlikovič opremlja cerkvene prostore, se ne zapira v krog zgolj cerkvene umetnosti (četudi je eden osrednjih predstavnikov sodobne slovenske sakralne umetnosti), ampak njegova umetnost zaradi večplastnosti sega prek teh okvirov. Njegova dela namreč lahko gledamo in razbiramo na različne načine, ki niso nujno strogo religijski in prinašajo širše duhovno sporočilo (nenazadnje lahko tudi Visoko pesem beremo in dojemamo na različne načine).
Metlikovič ustvarja v dialogu z različnimi umetnostmi, veliko namreč prebira literaturo – Biblijo (ki je močan navdih za mnoge, ne samo krščanske umetnike) ter zlasti poezijo, prozo in eseje T. S. Eliota, Octavia Paza, Leonarda Cohena, Edvarda Kocbeka, Borisa Pahorja in drugih ter ob ustvarjanju posluša glasbo Oliviera Messiaena, Philipa Glassa, Astorja Piazzolle in Pink Floydov. V slikarstvu ga od mladih let spremlja umetnost Staneta Kregarja, že v gimnazijskih letih ga je prevzel njegov velik opus vitrajev, letos pa ga ob stoti obletnici izida besedila O duhovnem v umetnosti in stoti obletnici njegovega prvega abstraktnega akvarela nagovarja Vasilij Kandinski. Metlikovič svoje delo utemeljuje in ga »preizkuša« v dialogu z realizacijami avtorjev različnih umetnostnih zvrsti, vendar vedno sledi lastni viziji in navdihu. Literatura, glasba in ples ga inspirirajo tako v ikonografskem smislu kot pri likovno-formalni gradnji slike. Svoje podobe virtuozno in skicozno s črno linijo zarisuje na belo površino papirja ali barvna ozadja, ki so lahko slikovito abstrahirana ali pa jih gradi s konstrukcijo črt, barvnih polj in valovnic. Na slike občasno zapiše tudi verze pesmi, ki ga navdihujejo in jih nosi v sebi kot spomin na prebrano ali jih zapiše v trenutku, ko jih zasliši v ateljeju ob poslušanju glasbe. Slikarjev likovni jezik je prepoznaven, zanj so značilni motivi ptic, obrazov in njihovih stikanj v ljubezenskih poljubih, pa naj bodo gledani s krščanskega vidika presežnega ali tuzemske realnosti.
Mariborski cikel vitrajev nosi naslov Drevo življenja – drevo ljubezni ter povezuje božjo in človeško ljubezen v prizorih ljubečih parov, psalmista kralja Davida, Kristusa in Marije. Podobe so teološko utemeljene in v skladu s tradicijo krščanske ikonografije, pa vendar bi jih lahko videli hkrati tudi v erotičnem kontekstu bivanja in hrepenenja slehernika.
Razstava v galeriji ljubljanske knjižnice Vič ob fotografijah Metlikovičevih realizacij in slikarskih predlogah zanje, ustvarjenih v tehniki akril na lesu, predstavlja tudi akrile na papirju in risbe z variacijami upodobljenih motivov ter dva realizirana vitraja v tehniki taljenega večbarvnega stekla s poslikavo. Slikar namreč ustvarja tudi v dialogu z drugimi ustvarjalci. S steklarskim mojstrom Stojanom Višnarjem sta razvila posebno tehniko taljenega stekla s poslikavo, v kateri so izdelani vitraji v Mariboru, Radovljici in Litiji, starejši vitraji v Meckenbeurenu pa so izdelani v tiffany tehniki, prav tako s poslikavo.
Razstava je s svojo vsebino in postavitvijo organsko in simbolno vpeta v prostor knjižnice, ki je po slikarjevem opažanju grajen po principih, sorodnih arhitekturi starokrščanske bazilike, hkrati pa likovno umetnost vnaša v prostor literature in ustvarja posebno polje diskurza. Razstava predstavlja večpomensko duhovnost, z izbranimi temami ljubezni, v katerih se srečujejo in združujejo različne zvrsti umetnosti, pa je slikar dosegel posebne odmeve in valovanje.
Pobuda za razstavo je bilo nedavno dokončanje monumentalne kompozicije devetih vitrajev za kapelo Zavoda Antona Martina Slomška v Mariboru. To je slikarjev zadnji in največji tovrstni projekt, korenine pa ima v podobnih realizacijah po Sloveniji in na tujem. Naj izpostavim vitraje v kapeli Doma dr. Janka Benedika v Radovljici (2007, arhitekt Matija Marinko), v župnijski cerkvi v Litiji (2003) in evangeličanski cerkvi v Meckenbeurenu v Nemčiji (1997). Gre za Metlikovičeve monumentalne slikarske realizacije, ki jih sam poimenuje arhitekturno slikarstvo ali slikarstvo v dialogu z arhitekturo. V ta okvir sodi tudi oblikovanje antependijev, izvedenih v tehniki vezenja z aplikacijami za novi zunanji oltar na Brezjah (arhitektki Maruša Zorec in Martina Tepina, ki sta bili leta 2009 za ta projekt nagrajeni s Plečnikovim odličjem).
V teh realizacijah slikar sooblikuje sakralni prostor, saj vitraje razvršča v kompozicijsko dovršene celote, ključno mu je sobivanje, sozvenenje, odmevanje in valovanje prostora, slikarskih form, barve in svetlobe, kar je bistvo umetnosti barvnih oken. Kljub temu da Metlikovič opremlja cerkvene prostore, se ne zapira v krog zgolj cerkvene umetnosti (četudi je eden osrednjih predstavnikov sodobne slovenske sakralne umetnosti), ampak njegova umetnost zaradi večplastnosti sega prek teh okvirov. Njegova dela namreč lahko gledamo in razbiramo na različne načine, ki niso nujno strogo religijski in prinašajo širše duhovno sporočilo (nenazadnje lahko tudi Visoko pesem beremo in dojemamo na različne načine).
Metlikovič ustvarja v dialogu z različnimi umetnostmi, veliko namreč prebira literaturo – Biblijo (ki je močan navdih za mnoge, ne samo krščanske umetnike) ter zlasti poezijo, prozo in eseje T. S. Eliota, Octavia Paza, Leonarda Cohena, Edvarda Kocbeka, Borisa Pahorja in drugih ter ob ustvarjanju posluša glasbo Oliviera Messiaena, Philipa Glassa, Astorja Piazzolle in Pink Floydov. V slikarstvu ga od mladih let spremlja umetnost Staneta Kregarja, že v gimnazijskih letih ga je prevzel njegov velik opus vitrajev, letos pa ga ob stoti obletnici izida besedila O duhovnem v umetnosti in stoti obletnici njegovega prvega abstraktnega akvarela nagovarja Vasilij Kandinski. Metlikovič svoje delo utemeljuje in ga »preizkuša« v dialogu z realizacijami avtorjev različnih umetnostnih zvrsti, vendar vedno sledi lastni viziji in navdihu. Literatura, glasba in ples ga inspirirajo tako v ikonografskem smislu kot pri likovno-formalni gradnji slike. Svoje podobe virtuozno in skicozno s črno linijo zarisuje na belo površino papirja ali barvna ozadja, ki so lahko slikovito abstrahirana ali pa jih gradi s konstrukcijo črt, barvnih polj in valovnic. Na slike občasno zapiše tudi verze pesmi, ki ga navdihujejo in jih nosi v sebi kot spomin na prebrano ali jih zapiše v trenutku, ko jih zasliši v ateljeju ob poslušanju glasbe. Slikarjev likovni jezik je prepoznaven, zanj so značilni motivi ptic, obrazov in njihovih stikanj v ljubezenskih poljubih, pa naj bodo gledani s krščanskega vidika presežnega ali tuzemske realnosti.
Mariborski cikel vitrajev nosi naslov Drevo življenja – drevo ljubezni ter povezuje božjo in človeško ljubezen v prizorih ljubečih parov, psalmista kralja Davida, Kristusa in Marije. Podobe so teološko utemeljene in v skladu s tradicijo krščanske ikonografije, pa vendar bi jih lahko videli hkrati tudi v erotičnem kontekstu bivanja in hrepenenja slehernika.
Razstava v galeriji ljubljanske knjižnice Vič ob fotografijah Metlikovičevih realizacij in slikarskih predlogah zanje, ustvarjenih v tehniki akril na lesu, predstavlja tudi akrile na papirju in risbe z variacijami upodobljenih motivov ter dva realizirana vitraja v tehniki taljenega večbarvnega stekla s poslikavo. Slikar namreč ustvarja tudi v dialogu z drugimi ustvarjalci. S steklarskim mojstrom Stojanom Višnarjem sta razvila posebno tehniko taljenega stekla s poslikavo, v kateri so izdelani vitraji v Mariboru, Radovljici in Litiji, starejši vitraji v Meckenbeurenu pa so izdelani v tiffany tehniki, prav tako s poslikavo.
Razstava je s svojo vsebino in postavitvijo organsko in simbolno vpeta v prostor knjižnice, ki je po slikarjevem opažanju grajen po principih, sorodnih arhitekturi starokrščanske bazilike, hkrati pa likovno umetnost vnaša v prostor literature in ustvarja posebno polje diskurza. Razstava predstavlja večpomensko duhovnost, z izbranimi temami ljubezni, v katerih se srečujejo in združujejo različne zvrsti umetnosti, pa je slikar dosegel posebne odmeve in valovanje.
Mag. Andrej Doblehar
