Venko Cvetkov in Matej Metlikovič
RAZLIČNA IN POVEZANA
Изложба „Различни и поврзани“ на Венко Цветков и Матеј Мeтликович
Narodna galerija, Mala stanica, Skopje, Severna Makedonija
Национална Галерија - National Gallery - Galeria Nacionale
18. 09 - 30. 09. 2019
Razstavo je odprla kuratorka skopske Narodne galerije Maja Krstevska
Uvodni nagovor ob razstavi je imel Prof. Dr. Milan Jazbec, veleposlanik Republike Slovenije v Republiki Severni Makedoniji.
Uvodni nagovor ob razstavi je imel Prof. Dr. Milan Jazbec, veleposlanik Republike Slovenije v Republiki Severni Makedoniji.
Z Venkom sva se spoznala sredi aprila 1979 - kot vojaška obveznika sva se znašla na služenju vojaškega roka v kasarni tedanje JLA na robu Beograda. Nadrejeni so nama kmalu dodelili večjo sobo, v kateri sva si lahko uredila bolj ali manj improviziran slikarski atelje, v katerem sva lahko slikala. Ob prostih dnevih konec tedna sva obiskovala beograjske muzeje in galerije, predvsem Muzej sodobne umetnosti ob sotočju Save in Donave. Na sprehodih po Beogradu sva prečesavala knjigarne in nato s knjigami o umetnosti polnila najini vojaški omarici in atelje. V teh posebnih okoliščinah se je med nama spletlo nerazdružno prijateljstvo; tudi zaradi tega je Venka takoj po končani vojaščini pot zanesla v Ljubljano, kjer je preživel dobra štiri leta kot študent slikarstva na Akademiji za likovno umetnost.
V tistem času si še nisva predstavljala, da bo tako njega kot mene umetniška pot privedla tudi do ustvarjanja na področju cerkvenega slikarstva. Sva pa že takrat oba občudovala slikarstvo vzhodnega izročila, predvsem ikon in cerkvenih fresk, njihovo pretanjeno, skrivnostno, počlovečeno in hkrati vzvišeno estetiko. Navduševala sva se nad filmi Andreja Tarkovskega, še posebej nama je bil blizu Andrej Rubljov, kultni film o najpomembnejšem ruskem srednjeveškem slikarju, katerega umetnost ima vrednost in pomen za vse čase.
Po diplomi na ALU se je Venko vrnil v rodno Makedonijo, kjer se je zaposlil in si ustvaril družino. Kljub fizični ločenosti sva ostala v vseh teh desetletjih bolj ali manj povezana in ko sva se pred nekaj leti, po res dolgem času, ponovno srečala, sva z veseljem ugotovila, da se pravzaprav nisva dosti spremenila. Hvaležna za to, kar sva skupaj doživela v glavnem mestu nekdanje skupne države, še vedno črpava iz mladostnih navdušenj, ki sva jih v času od tedaj do danes nadgrajevala z novimi znanji in izkušnjami. Saj naju še vedno ustvarjalno vznemirja in navdihuje tista umetnost, ki jo je Kandinski v svojem spisu O duhovnem v umetnosti označil kot „človekovo duhovno hrano“, ki prinaša „svetlobo v globine človeškega srca“.
S skupno razstavo v Skopju, ki jo je Venko organiziral v sodelovanju s skopsko Narodno galerijo, sva želela zaznamovati štirideset let najinega prijateljstva in medsebojnega duhovnega in umetniškega oplajanja. Povabila k tej razstavi sem bil vesel tudi zato, ker sem se z njo približal tistemu področju Evrope, iz katerega izhajajo korenine naše civilizacije, s tem pa tudi slikarstva. Z razstavljenimi deli sem namreč želel narediti tudi nekakšen poklon bizantinskemu ikonskemu slikarstvu oz. opozoriti na vpliv tradicije vzhodno krščanskega likovnega in duhovnega prostora na moje slikarstvo.
Metlikovičeva lekcija pozornosti
Miklavž Komelj, iz teksta v katalogu k razstavi
»Likovno umetnost v sakralnem prostoru pojmujem v prvi vrsti kot vizualizirano glasbo,« pravi Metlikovič. In prav ta muzikaličnost povzroča, da je obenem vse reducirano na bistvo in vendar učinkuje razkošno. Ne gre samo za glasbo, ampak tudi za ples. Poteza njegove risbe pleše. In Metlikovič je ob predstavitvah svojih del dejansko nekajkrat umestil ples v sakralni prostor.
Vse ima precizen pomen, vsaka barva, vsaka črta – vendar pa ti pomeni niso vnaprej fiksirani; preciznost se vzpostavlja v procesu gledanja. Metlikovič ustvarja odprto delo, ki je izročeno gledalcu – in prav zato postane sam najboljši gledalec svojih del. Tudi ko delo dokonča, se zanj ustvarjalni proces ne konča, ampak poteka enako intenzivno naprej z odkrivanjem vedno novih povezav in asociacij, ki za nazaj na novo vse bolj precizno določajo pomensko mrežo dela. Najčudovitejše, kar se mi je razkrilo v srečanju z Matejem Metkovičem in njegovo umetnostjo, je prav to, kako pri njem ni mogoče ločiti dela od ustvarjalnega procesa – in kako delo, ko je že materializirano, zahteva, da se ta proces nadaljuje z nezmanjšano pozornostjo. Srečanje z Metlikovičevim delom je velika lekcija pozornosti.
Ni vnaprej strogo določenega ikonografskega programa, v začetku je dan prej kot slutnja, temeljno občutje – toda to ne pomeni, da ta program ne obstaja – izgrajuje se kot nenehno ozaveščanje, kot izpolnjevanje te slutnje z novimi izkušnjami, povezovanje z novimi vsebinami, ki se zgostijo v skrajno precizno mrežo pomenov, ta pa še naprej ostane odprta za vedno nove povezave. Zato ostaja temeljno občutje teh del ves čas fluidno.
»Vsi simboli živijo v nas, vse to odzvanja,« mi reče Metlikovič v pogovoru. In v njegovem delu znova zaživijo vsi impulzi, ki so oblikovali njegovo senzibilnost: poezija sv. Janeza od Križa, Monteverdijeve Večernice Blažene Device Marije, a tudi ogromno pop kulture, ki je umetnika oblikovala v mladosti in ga navdihuje še danes – Pink Floydi, Leonard Cohen, Jimmy Hendrix, Bob Dylan. Pa spet Messiaen, knjiga Marka Pogačnika o Benetkah, bizantinski mozaiki in ikone … Pri tem pa se v dela kot enakovredni elementi vpisujejo tudi periferne percepcije iz vsakdanjega življenja, ki jih umetnik ozavešča z enako pozornostjo; za kroge, ki se tako bistven strukturni element njegovih najnovejših delih, pravi, da so prišli s kartonskih embalažnih škatel, na kose katerih slika svoje miniaturne Zariske sanj.
Njegov veliki trnovski vitraj Studenec milosti z naslovom evocira vodni element in v mnogih segmentih vitraja je ta element evociran tudi z barvami in črtnimi simboli – a celo ta voda je zaobjeta v ognjeno figuro Sonca. Kot bi ta vitraj premoščal nasprotje med krščanskim krstom in gnostičnim ognjenim krstom. Obenem lahko v njem prepoznamo evokacijo vélikih tradicionalnih tém Središča in Osi.
Temeljni modus obstajanja Metlikovičeve umetnosti je solaren. Metlikovič ljubi poletje, ko barve najbolj žarijo, in primerja umetnost z bibličnim gorečim grmom: »Dobro umetniško delo gori in ne zgori.«